Z zaključkom 2021 so mi pa potekle tudi redne pogodbe za preizkusno letenje. Nisem jih podaljšal, ker sem se od tega poklica poslovil. To še moji kolegi težko razumejo, zato je bolje da to odločitev temeljito razložim enkrat ali pa jo bom po malem razlagal naslednjih deset let.

Najprej moram reči, da je bilo to delo čudovito. Sanjsko. To delo se je perfektno ujemalo z mojimi naravnimi danosti in zato sem imel srečo, da sem lahko v tem postal zelo dober. Tudi obdobje ne bi moglo biti bolje. Prototipov in programov se je nabralo realno za nekaj karier.

Najboljši sem bil na vodikovem Hy4 leta 2016. Najbolj pomembno delo sem opravil na električnem Velisu v 2019/2020.

Preizkusno letenje na tem nivoju je kot vrhunski šport. Če nisi to doživel od znotraj, ne moreš vedeti kaj to terja. Obstaja več dobrih razlogov zakaj ne razglašamo v kakšnem stanju včasih letala privlečemo nazaj na letališče. Ali pa s kako krhkimi ravnotežji popeljemo letala v zrak. Tega ne znam in tudi ne smem opisati z besedami.

Lahko zgolj še enkrat ponovim, da med preizkuševalci hrabrosti ne manjka. Še več: prave hrabrosti – čiste in hladne. Premišljene. Takšne, kot ti je vse jasno in še vedno oprtaš padalo, zapreš kabino, daš gas in greš. Z suverenostjo, da lahko brez predhodne vaje narediš neznane stvari pravilno in v prvem poizkusu. Ja! Jaaaaa! Mojbog kakšen omamen in božanski občutek je to.

V veliki meri pa greš zato ker ljubiš. To delo, te rezultate, ta letala in te ekipe. Pravi preizkuševalci smo bili v ta poklic poklicani z ljubeznijo.

Zato mi pa tudi ni težko oditi. Odhajam namreč iz istega razloga. V mojem srcu in v moji glavi mi je kristalno jasno, da je nezdružljivo biti vrhunski preizkusni pilot in oče.

Ker ljubim dva nezdružljiva pola se moram odločiti za enega. Odločiti in potem tam polno stati. Ne pa poizkušati sedeti na dveh stolih. Ne bom se skrival na nekih manj rizičnih programih in hkrati pred tveganji zatiskal oči meni in mojim. Prepameten sem za tak šit. Moja dolžnost je oditi in prepustiti sedež mlajšim, ki bodo terali prototipe do daske, tako kot sem jih jaz.

Zato sem en oktobrski dan 2021 v Cerkljah zadnjikrat snel čelado, pospravil moj kombinezon v torbo, se odpeljal ob Savi navzgor ter zaprl to poglavje. Ljubezen me je poklicala drugam.

Ko gledam to mojo čudovito hčerkico vidimo, da mi je v nečem zelo podobna. Življenje ji teče direktno skozi srce. Ljubeča je in čuteča. Veliko bo ljubila. Tako kot jaz. In veliko teh stvari bo odšlo.

Tako kot je meni.

Tako kot je vsem vam.

Tuhtam, da nikoli nikogar ali ničesar nisem zares nehal imeti rad. Nisem ziher, če je to sploh mogoče. Ljudje in stvari pač samo odidejo. Življenje zavije stran. Ljubezen ostane. Zato so izgube težke. V duši je vse isto. V življenju ne več.

Na ta način odhaja moj poklic preizkusnega pilota. Vedno bom preizkuševalec. Samo delal ne bom tega več.

Forrest Gump bi rekel: ''In to je vse kar imam za povedati o tem.''

Drugega (dobrega) letenja in vrhunskih letal in letalskih projektov bo pa (upam) še veliko! Izredno se veselim, da bom lahko od 1.1.2022 vso svojo energijo, znanje, izkušnje ... in ljubezen vlagal v Akademijo 4 in AFormX. Zato po tem blog zapisu ni več čas za poglede nazaj. Samo še poln gas v lepo prihodnost.